Do zadnje strani: Prazna uteha zvezd

Seme smrti, ki se je zasejalo v prvem delu trilogije o perzijskem pesniku in polihistorju Omarju Hajamu (1048–1131), se razrašča. Kar se je začelo kot postmoderno preigravanje detektivskega žanra, skoraj v duhu kakšnega Imena rože – vključno z idejo, da so vsa znamenja zmeraj že tu, vsem na očem, treba jih je le znati pravilno razbrati –, se v drugem delu prevesi v Karahasanu ljubo temo boja za oblast. Področje boja se razširi, poveča pa se tudi število žrtev: Tolažba nočnega neba je v primerjavi s predhodnikom veliko bolj kruto, krvoločno delo, v katerem ne manjka podrobnih opisov mučenja sultanovih sovražnikov in opustošenih pokrajin, kjer z dreves visijo razmesarjena trupla nedolžnih.

Karahasan v svojih delih pogosto stavi na preobrat: bolj je začetek dela zasičen s prazničnim veseljem, tem večji bo propad, ki mu bo sledil, tako kot je v trenutku največje sreče zmeraj že zasejano seme žalosti. Piše se 10. ramazan 471 (15. marec 1079), mesto Isfahan slavi Hajanovo revolucionarno prenovo koledarja, a slavje zgolj poglobi spor med frakcijo sultanove najljubše žene, ki zagovarja brezkompromisno razširitev cesarstva s pomočjo vojske, in zmernim, danes bi rekli »demokratičnim« polom sultanovega dolgoletnega vizirja in de facto voditelja države iz ozadja. Da bi bila mera polna, Karahasan ne pozabi omeniti, da je bil to tudi čas, ko se na obronku dvorskih političnih mahinacij in verskih sporov pojavi lik razvpitega in slovenskim bralcem iz Bartolovega Alamuta dobro znanega El Hasana ibn Muhameda es Sabaha, ki ga že takoj označi kot »oblastiželjnega« in »nestanovitnega v veri«.

Omar Hajam se tu, čeprav je predstavljen kot osrednja figura, še bolj kot v prvem delu znajde v vlogi opazovalca, ki avtorju omogoča, da po spremenljivi perzijski pokrajini razmeroma neopazno prehaja med sloji, prostori, narodnostmi, ideologijami in zgodovinskimi dogodki, ne da bi bil pri tem preočitno razlagalen. Hajamova na momente komična zmedenost in določena mera postmodernistične neprilagojenosti služita kot dobro izhodišče za nevsiljivo vpeljevanje sodobne(jše) perspektive, ki se v Tolažbi nočnega neba preslika tudi na širšo zgodbeno raven. Vezirjevo obsedenost z ustanovitvijo vohunske tajne službe nadgradi es Sabahova ideja nepremagljive, skrivne države v državi, izoblikovane po zgledu pajkove mreže, ki bi se bogatila z obrestmi iz denarnih posojil, oblast pa vzdrževala z vladavino terorja. Alamut, »orlovsko gnezdo«, je v Karahasanovi izvedbi simbol absolutne, centralizirane, tudi fundamentalistične oblasti, ki se zaradi lastne volje do moči ne ozira na sredstva. Sorodnost s polpreteklimi zgodovinskimi dogodki je predvsem v občutku, v ideji, da se osrednji premiki ves čas izvajajo v ozadju, in spoznanju, kako hitro je mogoče izgubiti nadzor nad fanatičnimi posamezniki: v svoji skrajnosti Hasan es Sabah tako spominja na marsikatero politično figuro 20. stoletja.

Tolažba nočnega neba je veliko bližje Maaloufovemu Samarkandu kot Bartolovemu Alamutu, v primerjavi s prvim delom pa ponuja veliko širšo in jasnejšo perspektivo na dogajanje v Perziji 11. stoletja. Glede na to, da se roman konča z nepričakovanim umorom in da opisanim dogodkom po časovnici sledi prva križarska vojna, se v tretjem delu obeta epski vrhunec.