Fikcija ali realnost?

Ameriški pisatelj italijanskega rodu Mario Puzzo in cineast Francis Ford Coppolla sta v z mnogimi oskarji nagrajeni filmski trilogiji Boter (Godfather) prikazala fiktivno polstoletno sago o italijansko-ameriški družini (famiglia, family) Corleone iz prve polovice prejšnjega stoletja, v kateri so člani »družine«, družba »častivrednih mož« in družinskih očetov, nekoliko po svoje biznisirali v poslih, ki so jih imeli za svojo stvar, za »coso nostro«.

Javnost čez lužo je poslovno prakso te vrste, uvoženo iz južne Italije in cepljeno na anglosaksonski svet, imenovala mafija, stroka je govorila o organiziranem kriminalu, legalna oblast pa je državljane prepričevala, da gre za fikcijo in mit, dokler ni nekega lepega dne del politikov ugotovil, da je dobro organizirana družba častivrednih mož lahko tudi velik rezervoar volilnih glasov, ki bi si jih veljalo pridobiti. Od takrat dalje svet ni bil več isti.

Glavna poslovna inovacija častivrednih mož, » pizo«, je bila preprosta kot pasulj. V vsak biznis so prek »prijateljevih prijateljev« namočili svoj kljun in pobirali varščino. Bolj ko je bil biznis nujen in dobičkonosen, višji je bil pizo in globlje so vanj namočili svoj kljun.

Ob odkritjih preiskovalnih novinarjev v Tarči konec aprila se je zdelo, da gre tudi v tej zgodbi za namakanje kljuna v dobičkonosen posel. Ampak tu ni Sicilija in še manj Amerika. Tona banan po šilcu ali dveh z dobrim prijateljem ne more biti pizo. Tudi nezavarovana naročila in avansi z eksotičnimi poslovnimi partnerji prijateljevih prijateljev in sorodnikov to ne morejo biti. Najbrž gre le za zoprna naključja in neprijetno podobnost.

Boter Corleone je svojo kariero začel z ukradeno preprogo. Pri nas je drugače; naši častivredni fantje preprogo rabijo kvečjemu, da sem pa tja podnjo pometejo kakšen kontejner orožja ali Patrio. Ampak to ni pizo, saj že vsak tepec ve, da kjer ni biznisa, tudi ni namakanja kljuna.

Boter čez lužo je svoj imperij zgradil z dragim podkupovanjem policajev, sodnikov in predvsem politikov. S pomočjo skorumpirane legalne državne oblasti je njegova »družina«, čeprav v globoki ilegali, postala država v državi, kjer so, onkraj izvoljene oblasti, iz ozadja, vladali častivredni fantje iz cose nostre.

Pri nas so stvari veliko bolj pregledne. Namesto podkupovanja moralne sodrge so oblast v državi in s tem državo prevzeli kar sami. Taktično in strateško so naši »častivredni fantje« naredili kvantni skok naprej v primerjavi z amaterji, po katerih so se zgledovali.

Urbana legenda pravi, da so si botri petih največjih družin onkraj oceana po krvavih »vojnah za teritorije« na summitu nekje v Apalačih pravično, po zaslugah in po moči, kot vsi veliki državniki in dobri poslovneži, razdelili državo na interesna območja in si ob tem obljubili večno prijateljstvo in pomoč pri ožemanju »civilistov«.

Naši častivredni fantje, čeprav se je zdelo to praktično nemogoče, so svoje vzornike posekali celo tukaj; že nekaj ur po našem »summitu« so se botri štirih najmočnejših družin dogovorili, da bodo obglavili policijo in vojsko in to so takoj tudi storili. Natančno tako, kot je že nekaj tednov prej napovedal jasnovidni »consigliere« (botrov svetovalec) najmočnejše družine častivrednih mož v državi. Za dobro mero je nekoliko kasneje padel še šef državnih špijonov.

Ameriška »cosa nostra« je porabila težke milijone za prepričevanje senatorjev in kongresnikov, da so sprejemali zakone, pisane na kožo »naši stvari«. Naši častivredni fantje pa so veliko bolj izvirni: namesto težkih milijonov so enako ali še učinkoviteje izrabili »javni interes« in »javno zdravje«, v imenu katerih kadrujejo »prave ljudi na prava mesta« in, kar je še bolj osupljivo, iz nikoli razglašenih izrednih razmer delajo še največji biznis. Njihovi »caporegimi« odločajo z bolj ali manj (ne)zakonitimi dekreti in odloki.

Brez lažne skromnosti, naši častivredni možje so posekali sicilijansko-ameriško navezo na vsej črti, zato se lahko ob vsem tem samo prizanesljivo nasmehnemo in ugotovimo, da so zgodbe onkraj luže zanimive, ampak čisti diletantizem v primerjavi s temi, ki se že dolgo dogajajo v naših logih.

Ena trdnjava za zdaj še ostaja »za našo stvar« neosvojena. Javna RTV. Domnevam, da nas bo tudi tam, namesto raziskovalnih novinarjev, kmalu z ekrana nagovarjal kakšen bolj ali manj nadarjen spretnež za ukrivljanje resnice in dejstev, ali kar Pričevalec.

No ja, naključja pač.

Emil Brence, Bled