Državljansko vojno v vse večji meri bijejo tuji plačanci

Mednarodno priznana vlada v Tripoliju je s pomočjo najemnikov iz Sirije, ki jih plačuje Turčija, upornikom odvzela precej ozemlja, toda generalu Haftarju zdaj poleg plačancev Rusija menda kot pomoč pošilja še letala.

Zadnji meseci so za milijon prebivalcev Tripolija pravi pekel. Pa ne toliko zaradi odloka premierja Fajeza Al Saradža o izolaciji v stanovanjih, ampak predvsem zato, ker general Halifa Haftar, ki si že 13 mesecev prizadeva osvojiti prestolnico, vse bolj obstreljuje blokovska naselja. S tem kaže svojo nemoč in bes, potem ko je letos v bojih s silami zakonite vlade Fajeza Al Saradža izgubil precej ozemlja in strateško pomembna območja. Menda na tak način poskuša izsiliti premirje. Zaradi Haftarjevega obstreljevanja prebivalci Tripolija ponoči ne morejo spati, trgovine so po več dni zaprte, primanjkuje kruha, prav tako vedno znova zmanjka elektrike, po ulicah pa se potikajo tolpe, ki kradejo, kar jim pride pod roke, na primer avtomobile.

Haftar v defenzivi

Devet let po zrušitvi in usmrtitvi diktatorja Moamerja Gadafija je Libija še vedno v državljanski vojni. Menda bi bilo vojne že zdavnaj konec, če se ne bi vmešavale tuje sile. Haftar je pred nekaj dnevi doživel nov hud poraz, potem ko je moralo svoje položaje v bližini Tripolija, ki so dobro izhodišče za napad na prestolnico, zapustiti več kot tisoč ruskih plačancev iz ruskega podjetja za varovanje Wagner, ki je povezano s Kremljem. Haftar bi brez ruskih plačancev – ki so zlasti pomembni kot topničarji in ostrostrelci, med njimi pa je tudi nekaj Srbov – v zadnjih mesecih izgubil še veliko več ozemlja.

A tudi Saradž, ki ga kot premierja priznavajo Združeni narodi in milice na severozahodu Libije, se mora za preobrat v vojni proti Haftarju zahvaliti tuji sili, in sicer Turčiji. Še lani se je zdelo, da bo prej ali slej zmagal Haftar. Toda najprej so mu osvojitev Tripolija, ki bi ob njegovem vladanju v skoraj vseh drugih delih Libije pomenila njegovo dokončno zmago, preprečevale milice iz Tripolija, predvsem pa slavna milica iz mesta Misrata. Od konca leta 2019 pa je Saradža začela z droni, raketami, vojaško mornarico in tudi plačanci odločilno podpirati Turčija Recepa Tayyipa Erdogana.

Razklana EU

Nemški tednik Spiegel celo trdi, da je v času, ko je bila vsa pozornost svetovne javnosti usmerjena k pandemiji, Erdogan dobil odločilno vlogo v Libiji. Tako si še lažje predstavlja, da je turški sultan, saj je bila Libija temu podrejena do leta 1912. Pomembna sila proti Haftarju so Erdoganovi plačanci, ki so se pred tem v Siriji borili proti Bašarju Al Asadu. Menda je zdaj v Libiji 7000 Sircev, vsakemu naj bi Turčija plačala 1800 evrov na mesec. Od vsake od sirskih uporniških skupin Erdogan zahteva, da prispeva bojevnike za Libijo. Kot je v Libiji za Spiegel povedal neki sirski oficir, v Tripoliju vsak dan pristaneta dve letali iz Turčije: prileti 300 novih plačancev iz Sirije, 100 ranjenih pa odleti.

Libija za Erdogana ni pomembna samo zaradi zalog nafte, ampak tudi zato, ker njen gospodar odloča o tem, koliko migrantov se bo prebilo do obale in od tam poskušalo priti v Evropo. Ob zmagi Saradža s turško pomočjo bi torej Erdogan lahko grozil ne le, da bo migrantom v EU odprl pot iz Turčije, ampak tudi iz Libije. Sama EU pa ne more na vojskujoče se strani v Libiji in na tuje sile, ki se vmešavajo, pritisniti s sankcijami, ker je ohromljena zaradi nasprotnih interesov in stališč Francije, ki podpira Haftarja, in Italije, ki podpira Saradža.