Napad na policijsko postajo

Pred dnevi sem osupel strmel v televizor. Ob dnevnih poročilih so kazali hordo maskiranih nasilnežev pred policijsko postajo. Pred tem najbolj vidnim simbolom države so očitno dobro podloženi z alkoholom, z dvignjenimi pestmi grozili dežurnemu policistu, vpili in rjoveli o krivicah, ki se jim godijo. Pred njimi je škrat z rdečo kapo mahal policistu s prstom in mu dopovedoval, da on ne bo odgovarjal za dejanja, ki bodo sledila, če policija ne bo prenehala opazovati njihovo delo. Ja hudiča, nič ne bo odgovarjal, če se komu kaj zgodi. Pa saj jih je on pripeljal pred PP. Odgovarjal pa ne bo. Kot v kakšni slabi makaroni kavbojki. Sprva sem mislil, da kažejo posnetke iz dežele Bantustan ali iz nekega divjeazijskega pogorja, kjer lokalni plemenski poglavar obračunava z drugim plemenom in išče zaščito pri lokalni milici. Šele ko sem bolj pozorno prisluhnil, sem zaslišal pravo »štajerščino« in le dojel, da se to dogaja pri nas, v Sloveniji.

Zmrazilo me je. Kaj smo res padli tako nizko v Sloveniji, da lahko takale horda meni nič, tebi nič napade policijsko postajo, ker njih pa na domačem dvorišču že ne bo nihče komandiral?

Obupan sem čakal Odmeve, da slišim gromko obsodbo tega dejanja od predsednika države. Prvi mož države, poveljnik oboroženih sil, človek, ki vse zna in vse ve, bo gotovo obračunal s takim prostaštvom, saj menim, da je ogrožena cela država. Nič ni bilo. Kot vedno v podobnih primerih še ni do danes odločno rekel nobene besede. Škoda, gospod predsednik, ker bi to morali obsoditi. Ker smo to od vas pričakovali. Ker je to vaša prva dolžnost. Braniti državo.

Potrpežljivo sem čakal mnenje predsednika vlade. On je vojak. Ta bo gotovo odločno, kot to zna le on, obračunal z dejanjem nasilnežev, ki kvarijo sliko urejene demokracije pri nas. Za to demokracijo in jasen dialog se je vendar trdo boril in še danes prisega nanjo. Nič nisem dočakal.

Tolažim se. Verjetno ne utegneta ob obilici dela z urejanjem demokratičnih odnosov in drugimi nalogami med koronaepidemijo. Gotovo pa bo svoje jasno rekel notranji minister. On zna braniti demokracijo, državne ustanove in pravni red. Če ne verjamete, pridite v petek s kolesom v Ljubljano, pa boste videli kordone do zob oborožene policije, jeklene ograje in redarje, ki pred mirnimi protestniki branijo državo. Kaj bo šele storil s štajerskimi nasilniki pred policijsko postajo, če je pred mirnimi, elegantnimi, nežaljivimi protestniki uporabljal specialne enote policije. Skupaj z vojsko jim bo gotovo pokazal, kaj je pravi red.

Nič se ni zgodilo. Minil je teden, sledilo je pa megleno pojasnilo, da si on močno prizadeva za dialog v družbi.

No, če niso vsi našteti rekli nič, bo pa prvi policist v državi, Travner, vedel, kaj je treba, saj je šlo vendar za njegove fante in dekleta. Njim in celi državi so grozili. Državi, ki jo je dolžan braniti. Nič ni rekel. Odkrito rečeno, od njega tudi nisem pričakoval nič.

Opozicija prav tako ni dala nič od sebe, kot da jim je muca snedla jeziček. Tiho ždijo v kotu in se smilijo sami sebi. Celotne nekdanje vlade je lahko v dno duše sram tega molka.

Začuda so o dogodku zelo malo povedali tudi najbolj resnicoljubni, demokratični mediji, ki skupaj s televizijo z madžarskim odtenkom odločno bdijo nad nevarnostmi, ki nam pretijo na meji. Motijo jih drugače pišoči mediji, moti jih mnenje predsednika Uefe in svetovno znane kuharske mojstrice Ane Roš. Priznane novinarke in novinarji so deležni le zmerljivk gostilniškega formata, moti neodvisnost RTV Slovenije, skratka vsi, ki se ne strinjajo z vodjo vlade.

V petek spet pridem v mesto, s kolesom. Se še čudite, zakaj?

Dušan Kaplan, Ljubljana