V spomin: Iztok Höhn (1945 - 2020)

Duša je hotela, telo ni več zmoglo … Tiho se je v pomladni noči poslovil Iztok Hönn, slavist, dolgoletni ravnatelj šole v Šempasu, popotnik, motorist, častilec jezika, literature in kulture, predvsem pa Človek.

Rojen je bil 29. 11. 1945 v Mariboru. Družina se je leta 1954 ustalila v Novi Gorici, kjer je končal osnovno šolo ter gimnazijo. Po diplomi iz slovenščine in srbohrvaščine je učil na Lesni šoli in na Delavski univerzi v Novi Gorici. Ustvaril si je družino, rodila sta se mu Zarja in Radoš. Po šestih letih profesure je postal direktor splošnih služb na Avtoprometu Gorica, nekaj časa je bil v. d. direktorja. Septembra 1985 je postal ravnatelj Osnovne šole in Vrtca Šempas, ki ju je vodil vse do upokojitve leta 2009. V skoraj četrt stoletja je počel marsikaj: bil je aktiven v krajevnih skupnostih šolskega okoliša, skrbel ga je razvoj vaškega podeželja, predvsem kulture, in nasploh živel s kraji, od koder so hodili otroci v vrtec in šolo. Na šoli je spodbujal izvedbo projektov, razstav, srečanj s književniki, likovnih kolonij, aktiven je bil pri veteranskem namiznem tenisu in organiziral nastope zbora Lipa. Bil je med pobudniki proslave ob 120. obletnici Tabora pri Šempasu.

Ob vseh aktivnostih in neustavljivi volji doseči vse, kar si je zadal, so dolgo ostale skrite njegove zdravstvene težave. Prenašal jih je pokončno in pogumno, o njih redko govoril in se po mnogih operacijah vedno znova pobral in šel naprej. Lotil se je tudi politike, a je bil nad njo kasneje razočaran. Energijo, ki je ni porabil za pedagoško delo, je usmerjal v odkrivanje Evrope, Amerike in Kanade. Stike s sošolci, kolegi, prijatelji iz Makedonije, Bratislave, Švice in s sorodniki iz Avstralije je ohranjal vse življenje. Za 50. rojstni dan si je privoščil nov motor in svet je postal še hitreje ulovljiv. Že pred upokojitvijo so ga začeli razveseljevati vnuki.

Sodelavcem je predstavljal avtoriteto in zgled trdnega, pokončnega človeka, ki stoji za svojimi besedami. Neizpodbitno je šola v času njegovega ravnateljevanja dobila mesto na zemljevidu kakovostnih šol. Delavci šole smo se veselili tudi izletov, ki jih je organiziral in vodil. Znal je poiskati zanimive poti in prave cilje. Po upokojitvi se je na šolo redno vračal. Za učence, učitelje in krajane pa je za vedno ostal ravnatelj.

Čeprav je bil retorik, je znal tudi zelo natančno poslušati. Spoštoval je sogovorca in cenil mnenja drugih. Nadvse pa so mu bili dragi ljudje, ki so ljubili slovenski jezik. Zato tudi nikoli ni zamudil nobene kulturne prireditve v šoli ali kraju. Zadnja leta so osiveli lasje in vedno manj žara v očeh pričali, da je bolezni v telesu preprosto preveč. Čeprav je slovo težko, ostaja zavest, da bo zlato seme, ki ga je zasejal v pedagoško in kulturno življenje svojega okolja, še dolgo rojevalo zlato klasje.