Iz Sibirije med elito pod koši

Ob domači ekipi je na SP 1970 blestel Sergej Belov. Hiter je bil tudi na atletski stezi in v tekaški smučini.

Izbrane vrste Sovjetske zveze ob končnem vrstnem redu svetovnega košarkarskega prvenstva v ljubljanski dvorani Tivoli leta 1970 ni bilo na najvišji stopnički, za reprezentancama SFRJ in Brazilije se je morala zadovoljiti z bronom, toda za stroko ni bilo dvomov: najboljši košarkar prvenstva prihaja iz tretjeuvrščenega moštva – Sergej Belov. Sicer pa je bila to zanj ena med kopico nagrad, ki jih je prejel na športni poti.

Najbolj je vsekakor odmevala zlata olimpijska kolajna iz Münchna 1972. Odraščal je v Sibiriji v sprva zelo zahtevnih razmerah po koncu druge svetovne vojne in že od mladih nog razkazoval izjemen športni talent. Šolski športni pedagogi so bili navdušeni nad sposobnostmi malega Sergeja in mu sprva napovedovali lepo atletsko kariero, pozimi se je resno ukvarjal s smučarskim tekom, toda na enem od turnirjev v prostoru vzhoda nekdanje SZ je zablestel s košarkarsko žogo, pri priči so ga povabili v klub, odtlej pa je šla njegova pot le navzgor. Le največjim talentom mogočne države so bila vrata odprta k slovitemu CSKA v Moskvi. In če ti je povrhu pripadla vidna vloga pri omenjenem klubu z neomejenim proračunom državne armade, je bila pot jasna – z reprezentanco po kolajne na največja svetovna tekmovanja.

Ljubljanskemu bronu je dve leti pozneje sledil izziv olimpijskega turnirja v Münchnu. Odkar je namreč košarka na olimpijskem sporedu, od Berlina 1936, dotlej ni bilo drugih zmagovalcev kot košarkarji iz ZDA. In tudi tu je kazalo na že ustaljeni scenarij, pa je v izdihljajih finalne tekme Aleksandr Belov, ki s precej bolj znanim Sergejem ni bil v nikakršnem sorodstvu, zadel za zmago z 51:50. Z natančnostjo je Sergej Belov prispeval 20 točk.
 

Kazen zaradi Brazilca

Sledil je omenjeni olimpijski München, za njim pa še nekaj izjemnih predstav jugoslovanskih košarkarjev s sovjetskimi, ki so bili že prav podobni tedanjemu prestižu na ledu med hokejisti ČSSR in SZ. Pod koši je ne glede na končni razplet posameznih tekem Belovu vedno znova pripadala pomembna vloga. Doma so ga spoštovali, pripadla mu je čast prižgati olimpijski ogenj na uvodni slovesnosti olimpijskih iger v Moskvi 1980. Bil je zelo priljubljen, nato pa je lepega dne izginil iz javnosti. Izgubil je položaj trenerja CSKA, obtožili so ga državne izdaje, ker je doma gostil prijatelja iz Brazilije.

Ko pa se je čez nekaj let vse skupaj umirilo, ga je oblast vrnila k nekdanjim tirnicam in na trenersko klop omenjenega prestižnega kluba. Po sovjetskem razpadu je postal predsednik Ruske košarkarske zveze, obenem reprezentančni selektor, povsod v svetu košarke je užival izjemno spoštovanje. V 70. letu je umrl oktobra 2013 v Permu. 


Podprite zgodbe, ki štejejo

Slovenske novice so že več kot dve desetletji najbolj priljubljen časnik na Slovenskem. Podprite naše delo tudi na spletu in si zagotovite neomejen dostop do vseh vsebin na našem portalu že za 0,99 € na mesec. To je manj kot stane ena skodelica jutranje kave. Naša zaveza velja: ostajamo v službi malega človeka!