Janševe marionete

Koronavirus počasi usiha, epidemija avtoritarnosti pa se širi naprej. Velik del državljanov (s kolesi ali brez njih) spoznava, da se uresničujejo napovedi, pred katerimi so v svojem pismu svarili intelektualci. Opozorila niso dosegla ušes strank, ki so se zaradi nekajmesečnega preživetja raje spajdašile z Janšo. Volilce so mirile z utopičnimi načrti, kaj vse bodo naredile zanje, si dopovedovale, da je Janša z leti dozorel in da bodo pristale v varnem zavetju pravil, ki so jih pogojevale pri koalicijskem sporazumu, na primer, »da ne bo nobenih ideoloških tem in razdvajanja« (Pivčeva), in da to »ne bo koalicija ene stranke, ne bo koalicija enega predsednika, pač pa koalicija štirih strank, v katerih se bo delalo s konsenzom« (Počivalšek).

Še vedno vztrajajo v škodljivem razmerju za državo in si ne priznajo, da je za osebe z določeno osebnostno motnjo značilen trajen vzorec neupoštevanja ali kršenja pravic drugih in temeljnih socialnih pravil. Ne priznajo, da taki ljudje izkrivljajo dejstva, so egocentrični, sebični, brez empatije, mislijo, da so najpametnejši in najboljši, so vzkipljivi ter maščevalni. Nemogoče jih je prepričati, da se motijo, še manj spremeniti. Zaradi preračunljivosti pa so lahko tudi očarljivi.

Janša že 30 let s podporo Cerkve gradi »paradržavo« s svojo vojsko in proslavami, s svojo zgodovino, s svojimi mediji, s svojimi sodniki, tudi ustavnimi, zdaj hoče vanjo spremeniti vso Slovenijo. Mislite, da bo izpustil dolgo pričakovano priložnost? Vse niti hoče držati v rokah, »država, to sem jaz«, spregleda zakone, ki ga pri tem ovirajo, ter na hitro ustvarja nove v iste namene. V koronazakone polaga kukavičja jajca, njegov glasovalni stroj pa jih brezsramno izglasuje. Predsedniku DZ Zorčiču ni mar, če se ne drži poslovnika in ignorira opozicijo, vladnim strankam ni mar, če bodo preiskovale same sebe, zdaj že v drugi preiskovalni komisiji. Treba je ubogati velikega vodjo, in kaj potem, če je vlada brez opozicije diktatura, državni zbor brez nadzora javnosti pa konec demokracije.

Ob robu izrednega sveta stranke DeSUS se sprašujem, ali je Aleksandra Pivec res samo pozitivna oseba, ki vedno, tako kot Pahor, prisega na sodelovanje. In na napredek. Je to njena zmotna predstava o sebi, o kateri hoče prepričati še člane stranke in državljane, ali pa so to le floskule, za katerimi se skriva vse kaj drugega, recimo afera Sript, ki je zdaj čudežno potihnila. Janša je v svojem življenju »očaral«, tako pravijo, veliko žensk, »odsluženih prostitutk« zagotovo ni med njimi, a zdi se, da je očaral tudi Aleksandro. Pred kratkim je izjavila, da je »korekten, spoštljiv, strokoven in strateško razmišljujoč«. Kje je videla njegovo spoštljivost in korektnost? V odnosu do drugače mislečih? V vojni je z vsemi: z mediji, tudi tujimi, pravosodjem, nadzornimi institucijami, civilno družbo, kulturniki, intelektualci, zdravniki. Če bi to resnično mislila, bi me skrbelo za njeno sposobnost presoje, a verjamem, da je to samo opravičevanje za vztrajanje v vladi. Pred nami se kar naprej »napihuje«, da ideologije ne bo prenašala, pred Janšo pa obmolkne. Kaj pa je z vsemi drugimi zahtevami, s katerimi je DeSUS pogojeval vstop v koalicijo?

Je minister Tomaž Gantar zadovoljen s svojim delom? Kaj nam lahko pove o tragediji v domovih za starejše? V epidemiji bi moral imeti glavno vlogo. Se je prostovoljno umaknil, da je Janša prevzel ves nadzor? Deloval je bledo, utrujeno, včasih celo malce zmedeno, kot bi bil v konfliktu s samim seboj. Kako je lahko tiho prenašal diskreditiranje in ignoriranje stroke? Še preklica epidemije niso predlagali epidemiologi. Strokovnjaka za ventilatorje so zaradi razkritja žalili in mu grozili, na odboru za zdravje pa pribijali na križ zaradi delitve nekaj neprimernih čivkov. Najglasnejši pa so ravno tisti, ki neprestano širijo sovraštvo. Pozicijski poslanci se gredo etiko in moralo pri zdravnikih, soočajo jih z njihovo prisego in etičnim kodeksom, sami pa svojega kodeksa že leta ne sprejmejo. Kako dvolično! Očitno Gantar mirno prenaša tako vmešavanje politike v stroko (na njegovem mestu bi raje odstopila), poslanci stranke pa ponižno in brez sramu vsako zadevo potrdijo.

Sprašujem člane stranke DeSUS: sta dve ministrski in pet poslanskih mest več vredni kot Slovenija in njeni državljani? Zdaj je zadnji čas, da izstopite, če se nočete za vedno zbrisati s političnega prizorišča. O shirani SMC pa kdaj drugič.

Polona Jamnik, Bled