Taras Birsa gre na svoje

Tadej Golob je zgodbo tretjega romana o Tarasu Birsi postavil dobrih pet minut s kolesom od Leninovega parka, v ljubljansko Rožno dolino, kjer se zgodi umor.

Tarasu Birsi prekipi, ko mu pripeljejo novega - mladega, zagnanega in menda učinkovitega - šefa, in v trenutku besa da odpoved. Kar ne pomeni, da lahko v nedogled kolesari (samo filmski Birsa teče, tisti v knjigi kolesari), pač pa si mora najti delo. In najde si ga v svojem poklicu, le da ob imenu poslej zapisuje tudi kratico s.p.. Samostojni podjetnik. Soproga Alenka mu stoji ob strani, mesena afera s Tino Lanc je le odmev v spominu, skušnjavi, ki jo predstavlja njegova prva naročnica, pa ne podleže. Loti se premoženjsko-dediščinsko-prešuštniškega primera in ... Preberite sami.

Za avtorje obstaja prekletstvo druge knjige (ali filma, albuma itd.). Tadeju Golobu se je prekletstvu z Leninovim parkom uspelo izogniti, z Dolino rož pa je ta izogib potrdil. Splošni konsenz, ki mu velja pritrditi, je, da je Dolina rož bolj prepričljiva od Leninovega parka.

Četudi ta ocena v očeh katerega od bralcev morda ne drži, pa je serija o Tarasu Birsi zagotovo nekaj korakov pred podobno slovensko literaturo, z morebitno izjemo serije o inšpektorju Martinu Vrenku avtorja Avgusta Demšarja. Dolina rož je postavljena v Ljubljano, zaplet ima kar verjeten, liki pa so dobro izrisani - z izjemo starega Mitje Zupeta, ki je postavljen v malce preveč stereotipno vlogo. Je namreč poslovnež, vezan na “globoko državo”, ki ima prste vmes pri najdonosnejših poslih, na stara leta pa se zaljubi v nekaj desetletij mlajšo lovačo. Na drugi strani je avtorju uspelo izostriti lika Birsovih pomočnikov Osterca in Brajca, ki v svoji neangažirani povprečnosti predstavljata blago humorno osvežitev, predvsem pa dobrodošel antipod vselej smrtno resnemu in predanemu Birsi. Ritem ima knjiga ravno prav raztrgan, da bralca vleče iz poglavja v poglavje.

V sezoni gripe bo Dolina rož dobra družba na domačem kavču, priporočamo branje v velikih zalogajih. Prebiranje dveh poglavij danes, dveh jutri in tako naprej, razbije mik knjige. Še to: če se boste v Ljubljani podali po poteh tega romana, po Rožni dolini nikar ne iščite Morostarske ulice. Ne obstaja.