Konvencionalna vojna drama

Sam Mendes se je po dolgih 15 letih vrnil na območje vojnih dram. Po spregledanem Marincu (Jarhead) iz leta 2005 se je v svojem najnovejšem filmu 1917 odločil ekranizirati eno od zgodb svojega dedka, ki je bil med prvo svetovno vojno britanski kurir na zahodni fronti.

Rosno mlada britanska desetnika Blake in Scofield nekega lepega sončnega dne v začetku aprila leta 1917 dobita generalovo navodilo, da morata do naslednjega jutra bližnjemu bataljonu predati ukaz za preklic napada. Čeprav gre za le 15-kilometrsko razdaljo, ta prečka domnevno zapuščeno sovražnikovo ozemlje na zahodni fronti v bližini francoskega kraja Écoust-Saint-Mein, kjer pa na vsakem koraku preti smrtna nevarnost. Blakea za (nemogočo) misijo najbolj motivira misel, da bo njegov brat, ki je poročnik drugega bataljona devonširskega polka, v primeru njunega neuspeha naslednji dan zakorakal v gotovo smrt, medtem ko je Scofield vse bolj pesimističen.

Tovariša, ki se drugače soočata z vojno

V ospredju zgodbe je tovariški in požrtvovalen odnos med Blakeom in Scofieldom, ki pa se zelo drugače soočata z vojno. Blake raje stresa številne šale ter se na ta način odvrne od absurda vojnih grozot in ceni vojaške medalje za hrabrost. Večinoma zelo resni Scofield pa v vojski ne vidi nikakršne patriotske romantike in je svojo medaljo zamenjal za liter vina.

V glavni vlogi prenašalcev zelo pomembnega sporočila, ki utegne rešiti življenja 1600 vojakov, sta precej neznana, toda prepričljiva Dean Charles Chapman in George MacKay, v (zelo) stranskih vlogah pa na kratko srečamo kar nekaj britanskih zvezdnikov, in sicer Benedicta Cumberbatcha, Colina Firtha, Adama Stronga …

1917 ni posnet v enem kadru

Sam Mendes je po psihološko precej dodelanem Marincu tokrat postregel z dokaj konvencionalno vojno dramo. Že prikaz vpletenih vojska je črno-bel, saj so Nemci predstavljeni kot navadni klavci, ki tudi v trenutku nesebične pomoči odvrnejo s silo. Precej drugačna je angleška vojska, ki premore še nekaj plemenitih vrednot, predvsem solidarnosti do najbolj ranljivih članov družbe. Prav v prizoru srečanja z mlado Francozinjo in dojenčkom Mendesa preveč zanese, tako časovno, saj mu odmeri veliko preveč časa, kot na dramaturški ravni zaradi pretiranega patosa. Kritiki so sicer večinoma pozdravili delo Rogerja Deakinsa, ki je že vrsto let eden najboljših direktorjev fotografije, sodelovanje z Mendesom pa se je začelo prav z vojno dramo Marinec.

Deakins je nato sodeloval še pri Mendesovi Krožni cesti in bondiadi Skyfall, v 1917 pa sta se z režiserjem odločila za iluzijo neprekinjenega posnetka, s katerim sta želela gledalca še bolj “pahniti” v dramatično vojno dogajanje. Film dejansko ni posnet v enem neprekinjenem posnetku, ampak je montažer Lee Smith mojstrsko prekril številne reze. Deakins, ki je po vrsti izjemnih del lani za Iztrebljevalca 2049 končno osvojil svojega prvega oskarja za fotografijo, se je tokrat morda malce precenil z omenjenim pristopom. V 1917 ni dosegel bravure Ruskega kovčka Aleksandra Sokurova, ki je bil dejansko posnet v enem dolgem, neprekinjenem kadru, ali pa Birdmana Alejandra Gonzáleza Iñárrituja, kjer so se poslužili spretnih montažnih bližnjic. Zdi se, da se tak pristop bolj obnese v zaprtih prostorih, kjer je še bolj poudarjena klavstrofobičnost in posledično doseže še večji realistični učinek, v odprtem, širnem prostoru, kar je zahodna fronta bila, se ta izgubi. Ne glede na to pa ne utegne presenetiti, če bi Mendes naslednji teden osvojil oskarja za režijo ali pa celo za najboljši film zaradi konvencionalnega patriotizma.