Osvežena klasika o ženskem uporništvu

Po kritiško zelo dobro sprejeti drami o odraščanju Lady Bird s Saoirse Ronan v glavni vlogi, se ena od vodilnih ameriških neodvisnih režiserk Greta Gerwig ponovno vrača v to turbulentno obdobje. Lotila se je osvežene filmske predelave večne klasike Čas deklištva Louise May Alcott, v glavni vlogi neukročene “male ženske” Jo ponovno blesti Ronanova, ki posebno vez tudi tokrat stke s Timothéejem Chalametom v vlogi soseda Laurija.

Greta Gerwig je zadnji dve leti svojo igralsko kariero dala na stranski tir in se posvetila izključno režiji, ki ni bila neopažena. Njen predzadnji film Lady Bird je bil lani nominiran za pet oskarjev, letos pa se s Časom deklištva poteguje za šest oskarjev; za najboljši film, glavno žensko vlogo, stransko žensko vlogo, prirejeni scenarij, kostumografijo in izvirno glasbo. Žal je Gerwigova izpadla iz tekme za najboljšo režijo, saj se je zelo spretno lotila nelinearne filmske predelave knjižne predloge, skozi lik pisateljice Jo March pa je še bolj poudarila neenakopraven položaj žensk v drugi polovici 19. stoletja. Sicer pa gre za že šesto filmsko predelavo Časa deklištva, HBO pa si je leta 2017 omislil tudi nadaljevanko.

Središče zgodbe je uporniška Jo

Gerwigova je svojo filmsko predelavo začela leta 1868, v ospredje zgodbe pa je postavila neupogljivo upornico proti tradicionalni vlogi ženske Jo, ki se v New Yorku skuša preživljati kot pisateljica in učiteljica. Njena najstarejša sestra Meg je sicer že poročena in ima dva otroka, Amy je na “evropski umetniško-snubitveni turneji” s premožno, ljudomrzniško teto, doma v Massachusettsu pa z materjo živi najmlajša in najbolj nežna sestra Beth. S številnimi preskoki v času se Gerwigova velikokrat vrača v obdobje odraščanja malih žensk, v čas, ko so s svobodomiselno materjo razvijale svoje talente. Jo je neumorno pisala gledališke igre, ki so jih nato s sestrami uprizarjale v domači hiši, Beth je od nekdaj gojila strast do igranja klavirja, Meg do igre, Amy pa do slikanja. Toda mati si je tudi prizadevala privzgojiti nekaj plemenitih vrednot, predvsem neomajne družinske ljubezni in medsebojne podpore ter skrbi za pomoči potrebne, ki so dekleta nato spremljale skozi življenje. To brezskrbno obdobje, čeprav ob sebi niso imele očeta, ki je bil v državljanski vojni, pa so zaznamovale tudi prve usodne ljubezni. V ospredju je seveda odnos med Jo in osamljenim sosedom Laurijem, ki v njeni družini najde toplino, v njej pa precej nekonvencionalnega duha.

Gerwigova je najbolj poudarila vlogo Jo, ki v filmu deluje kot al terego Louise May Alcott in z njo izriše tudi niz pisateljskih dilem, ki so povezane s politiko spola v zaplankanih časih druge polovice 19. stoletja. V zgodbo je s sodelavci vnesla tudi precej osvežitve, predvsem s kostumografskega vidika (Jacqueline Durran), kjer je na primer precej spretno zabrisana meja med tedanjo moško in žensko oblačilno kulturo (izstopata Laurie in Jo), in tudi z glasbenega. Izvirna glasbena podlaga je delo Alexandra Desplata, ki se je skladanja glasbe lotil z navodilom Gerwigove, da križa Mozarta z Bowiejem. Dvakratni oskarjevec seveda ni imel v mislih neke retro fuzije, ampak je skozi svojo glasbo ustvaril pretanjeni, živahni občutek za ritem, ki se neopazno zlije s sliko.

Kopica vzhajajočih zvezdnikov

Podobno kot je Gillian Armstrong za svojo zelo uspešno predelavo Časa deklištva iz leta 1994 glavne vloge zaupala tedaj vzhajajočim zvezdam (Winona Ryder, Christian Bale, Kirsten Dunst, Claire Danes), je tudi Gerwigova izbrala najbolj obetaven cvet igralskega podmladka. Poleg odlične Ronanove v vlogi trmoglave Jo in čustvenega Chalameta, ki je najbolj vroč mladi igralec ta hip, je Meg upodobila Emma Watson, ki sicer občasno ni znala prikriti svojega izrazitega angleškega akcenta, Amy je odigrala zelo obetavna Florence Pugh, ki je pred sodelovanjem z Gerwigovo nase najbolj opozorila z glavno vlogo v zelo svojstveni grozljivki Midsommar, v Času deklištva pa je Gerwigova njeno vlogo bolj poglobila in jo odmaknila od nečimrne razvajenke, najbolj rahločutno od sestra, Beth, pa je upodobila Eliza Scanlen, ki je blestela v nadaljevanki Ostrina. Od igralskih starost seveda izstopa Meryl Streep v vlogi nepriljubljene in odrezave tete, Laura Dern pa se je po Malih lažeh in Zgodbo o zakonu izvila iz primeža vlog ambicioznih strupenjač, in z vlogo matere v Času deklištva ustvarila zelo ljubeč in razumevajoč lik matere.