Slovenski pevec prisega na živalsko terapijo

Nace Junkar je spoznal, da mu vračajo dobroto in prijaznost. Druženje s kosmatinci mu je pomagalo pri premagovanju depresije in borelioze.

Da je med vrsto drugih terapij, metod zdravljenja, dejavnosti za boljše počutje ter med spodbujanjem k več aktivnosti priznana terapija z živalmi, je že dolgo znano. Prav tako je stroka dokazala njene številne pozitivne učinke. Živali pomagajo pri okrevanju, lajšanju bolezni, spodbujanju k več telesne in psihične aktivnosti ter podobno. V moč in pomoč takšnih druženj že dolgo verjame tudi Nace Junkar. Svojih hišnih ljubljencev sicer nima, jih je pa mnogo pri njegovih prijateljih in znancih.

»Tudi meni živali pomenijo veliko. Oče mi v otroških letih ni dovolil doma imeti kakšne. Vedno so me denimo opozarjali, da so psi hudi, in podobno, kar je bilo seveda veliko preveč posplošeno,« pravi. Da to ni čisto res, je spoznal pozneje, ko je že odrasel. Tako imenovani prelomni pasji trenutek je bil, ko je prijatelj iz Novega mesta dobil dobermana. »Ta mladič je prišel k meni, ne da bi ga poklical ali vabil, mahal je z repom. Od takrat sem najraje obiskoval prijatelje in znance, ki so imeli živali,« pove.

Pozneje je imel muco in dva morska prašička. Življenje je naneslo tako, da se je na svoji koži prepričal tudi o zdravilnosti in koristnosti druženja z živalmi. »Ni bilo treba veliko časa, da sem ugotovil, kako je žival zvesto bitje. Ve, kdaj ti je hudo. Ko sem preboleval hudo depresijo, mi je dotik živali izjemno veliko pomenil. Kakšno neverjetno veliko toplino in mir odsevajo in to prenesejo name, tako tudi jaz postanem miren, tudi lažje zaspim. Ko sem v osemdesetih letih zbolel za boreliozo, sem imel izjemno hude glavobole. Tudi to so mi živali blažile,« razkrije.

Čeprav svojih psov ni imel nikoli, muco pa samo eno, je skozi druženje z ljubljenci drugih spoznal živali tudi po nekih splošnih značilnostih. »Zvestoba muckov in kužkov je izjemna. Mucki zamerijo, če te dolgo ne vidijo, a hitro si tudi premislijo. Pse na primer lahko naučiš veliko več kot mačke, tudi drugače dojemajo stvari, drugače se odzivajo,« pravi o svojih opažanjih. Rad namreč opazuje kosmatince in njihovo vedenje in pravi, da velikokrat odreagirajo veliko bolj človeško kot ljudje in premorejo iskrenost, kakršne med nami žal marsikdo nima.

Ko sem preboleval hudo depresijo, mi je dotik živali izjemno veliko pomenil.

S kosmatinci se, verjeli ali ne, pogovarja tudi po telefonu! No, ne gre sicer za pogovarjanje v čisto dobesednem pomenu besede. Ko s prijatelji klepeta po telefonu, so že večkrat malce za šalo poskusili, kako se na glas po telefonu odzivajo živali. »Tudi če me na obisk že dlje ni, se odzovejo na glas v slušalki. Po opisih lastnikov sodeč ga prepoznajo in to pokažejo. Mahajo z repom, obračajo glavo, strižejo z ušesi, gledajo, kje sem. To je videti zelo simpatično in pogosto tudi smešno,« pove. Nekajkrat je za šalo kosmatincem zapel po telefonu in v živo.

»Kakšno pesem, tudi uspavanko, saj je zanimivo, kako živali reagirajo. Večinoma se odzovejo tako, da se umirijo, sedejo ali ležejo in poslušajo. Ne vem, ali verjamete, ampak zgodilo se je že tudi, da so nekateri zadremali in celo zaspali,« še razkrije.