Romantični princ prihaja v Slovenijo

V Ljubljani bo nastopil sloviti pianist. Namesto za bančno okence za klavir.

Romantični princ, kot je Richarda Claydermana poimenovala nekdanja ameriška prva dama Nancy Reagan, bo z nesmrtno Balado za Adelino in drugimi skladbami 30. novembra v Cankarjevem domu raznežil vse romantične in zaljubljene. Sloviti pianist je ohranil precejšnji del mladostne podobe, čeprav je, kot brez zadržkov pove, dopolnil 65 let. »Res imam srečo, da nimam težav s kilogrami. In čeprav sem izgubil nekaj las, imam lahko še vedno isto pričesko, za katero pravijo, da je značilna zame,« pravi.
Ena prvih stvari, ki nam jih je povedal v pogovoru, je o zdravju. »Res sem vesel, da sem zdrav. Nikoli nisem kadil ali pil alkohola, tudi drog nisem nikdar poskusil. Že od nekdaj pa telovadim. Zelo dolgo sem rad tekel in igral tenis, pred nekaj leti pa je moj zdravnik temu naredil konec. Oboje je začelo postajati težava za kolena. Za nadomestilo imam telovadbo, po vrnitvi domov v Pariz pa bo ena od prvih poti obisk osebnega trenerja. Pazim tudi, kaj jem. Izpustiti vmesne obroke in priboljške ... no, to pa je že druga zgodba. Priboljški so moja pregreha. Obožujem tiramisu,« pove. Tudi v Ljubljani ga bo poskusil.

30. novembra bo zaigral pri nas.

S Claydermanom je tesno povezana skladba Balada za Adelino. Na široko mu je odprla vrata do uspeha in prav njej pravzaprav dolguje kariero. »To je čarobna skladba. Samo poltretjo minuto je dolga, a je v njej nekaj skrivnostnega. Ljudje jo poslušajo, ko so veseli in ko so žalostni, kar se mi zdi zelo nenavadno.« Skladba, ki je utelešenje romantike, bi čisto na začetku skoraj bila uspavanka. Skladatelj Paul de Senneville jo je napisal malce po rojstvu druge hčerke Adeline in je iskal naslov zanjo. Pomislil je na dete in tako je dobila naslov. Kot pravi, skladbi veliko dolguje. Ko so jo posneli, so bili prepričani, da bo lepo sprejeta. Nihče pa niti pomislil ni, da bo doživela tak uspeh in da jo bo na prav vsakem koncertu igral še štiri desetletja pozneje povsod po svetu. Po njej je posnel še več kot tisoč tristo skladb. Prav skladbe, ki jih igra, so ključ do njegovega uspeha. »Igram tisto, kar je ljudem všeč,« meni o skrivnosti dolgoletnega uspeha. Njegov repertoar je sestavljen iz različnih glasbenih zvrsti. Poleg svojih skladb igra večinoma ljubezenske tematike iz filmov, kar ni naključje. »Filmi so navdih skladateljem, da dajo prosto pot čustvom, in tako nastajajo najlepše melodije. Rad zaigram pop in rock skladbe, pogosto tudi jazz. Na odru rad mešam stile, odvisno od razpoloženja,« pove. V več državah so ga povabili, da je posnel specialne albume, na primer v Latinski Ameriki, Mehiki, Italiji, na Tajskem, v Turčiji, na Kitajskem, Japonskem ...

Večina ne ve, da je nekoč delal tudi na banki. »Nisem bil bančni uslužbenec, denimo na bančnem okencu. Pri sedemnajstih sem med poletnimi počitnicami delal v banki. Stric je bil tam v službi in mi je uredil prakso. Sodelavcem sem prinesel kakšno kavo, raznašal pošto in podobno.«

Na turneje ne vozi svojega klavirja

Biti vrhunski pianist ni le igranje, ampak pomeni tudi, da se moraš znajti za klavirjem. Na turneje s seboj ne vozi svojega klavirja, saj tehta več kot 500 kilogramov, zato se mora na vsakem koncertu vrhunsko znajti na tistem, ki je na odru. »To je vse prej kot lahko. Leta kilometrine sicer naredijo svoje, a je vedno vsaj kanček negotovosti. Nekateri klavirji so vrhunski, drugi dobri, tretji ... pač, kakršni so. Občinstvo tega ne ve niti mu ni treba vedeti. Moja dolžnost je, da odigram vrhunsko in kot se od mene pričakuje, ne glede na klavir,« razkrije.

Čeprav je vrhunski pianist, eden najslavnejših na svetu, je zanimivo ali celo presenetljivo, da nikoli ni skladal. »Že davno sem sklenil, da je moje področje igranje. Sem perfekcionist in že stremeti k perfekciji je več kot dovolj. Poudaril bi tudi, da imam srečo, da imam tako odlično ekipo skladateljev, kot sta Paul de Senneville in Olivier Toussaint. Zame sta ustvarila veliko skladb in hitov.«

Obožuje nakupovanje

Življenje in kariera, kot sta njegova, kar kličeta po biografiji. Na Japonskem in Kitajskem jih je že izšlo nekaj. »Morda ste mi dali idejo, da bi se pisanja lotil tudi sam,« razmišlja. V njej, če se je bo lotil, bo spregovoril o zasebnosti. »Rad sem doma, rad imam mir. Gledam televizijo, še posebno filme. Rad grem v fitnes, telovadim. Z ženo se zelo rada sprehajava po obali. Rad zavijem tudi v gozd. Obožujem gozdni zrak. Obožujem tudi nakupovanje,« razkrije. Kadar se sprošča z glasbo, je to običajno jazz, rad ima tudi Eltona Johna.

V Ljubljano prihaja v sklopu turneje ob odrskem jubileju. »Nikoli si nisem niti mislil, da bom na odru nekega dne praznoval štirideset let. Preprosto si nisem upal. Sem srečen, ker nas ni veliko takih, ki bi lahko nastopali tako dolgo in po vsem svetu. Upam in želim si, da bi lahko še dolgo nastopal.«