Dekleti iz sosednje ulice

Judy, biografska drama o eni največjih ikon ameriške zabavne industrije Judy Garland, vzame v precep zadnje leto njenega življenja, ko je ta želela svojo kariero ponovno zagnati v Angliji. V vlogi popolnega dekleta iz sosednje ulice, ki jo je hollywoodski studijski sistem popolnoma izžel in uničil, blesti Renée Zellweger, ki je ustvarila svojo najboljšo vlogo doslej.

Judy Garland je bila leta 1968 v ZDA že zdavnaj pozabljena zvezdnica hollywoodskih studijskih filmov. Vlogi Doroteje v Čarovniku iz Oza in Vicky Lester v Zvezda je rojena, ki sta ji prinesli svetovno prepoznavnost, sta bili le še zelo oddaljena preteklost. Garlandova je v zadnjem obdobju svojega življenja nastopala v zakotnih ameriških klubih za nekaj več kot 100 dolarjev na večer. Pestili so jo številni dolgovi, imela je težave z alkoholom in drogami ter bila praktično brezdomka z dvema šoloobveznima otrokoma, ki ju je vlačila sem ter tja.

Pri desetih letih prvič zaužila amfetamin

A tudi njena mladost, ko je bila na vrhuncu kariere, ni bila nič kaj rožnata. Že od najstniških let, ko je postala popolni hollywoodski prototip ameriške deklice iz sosednje ulice, jo je tamkajšnji filmski studijski sistem - Metro Goldwyn Meyer in njegov prvi mož Louis B. Meyer - od njenega 13. leta začel sistematično oskrbovati z amfetamini za čim daljšo vzdržljivost na filmskem setu ter uspavalnimi tabletami, da si je lahko vsaj malce odpočila od napornega, tudi 18-urnega delovnika. Pravzaprav jo je s temi sredstvi začela oskrbovati že njena mati, ko je Judy imela šele deset let, in jo je kasneje Garlandova oklicala za “resnično zlobno čarovnico zahoda”. Poleg tega so ji v MGM pod budnim nadzorstvom nekakšne “guvernante” odtegovali hrano, da se ni zredila in tako ohranila čim bolj dekliško postavo, najhujše pa so bile priprave na vlogo Doroteje. Tedaj naj bi živela od kokošje juhe, črne kave, 80 cigaret na dan, amfetaminov in tablet za zmanjševanje apetita. Odvisnosti od raznih psihofarmacevtskih izdelkov, alkohola in strahu pred hrano se Garlandova ni otresla vse do svojega zadnjega dne, ko jo je v Londonu leta 1969 mrtvo našel njen tedanji, že peti mož Mickey Deans. Vzrok smrti je bil predoziranje z uspavalnimi sredstvi, barbiturati.

Oropana otroštva in običajnega odraščanja

Judy Garland, ki jo je usodno zaznamoval odnos s strogo in ambiciozno materjo (moža je zapustila zaradi njegovih skokov čez plot z drugimi moškimi) in je imela svoj prvi nastop že pri dveh letih in pol, je bila oropana otroštva in običajnega odraščanja. Še posebej pa je Garlandovo zaznamoval zelo izkoriščevalski odnos z Meyerjem, ki je z njo čustveno manipuliral in jo ustrahoval, je razvidno iz številnih intervjujev, ki jih je zvezdnica dala kasneje, ko ji je potekla izkoriščevalska pogodba z MGM. Sedemletno pogodbo je njena mati podpisala leta 1935, istočasno je snemala tudi po tri filme naenkrat, zaslužila pa je pičlih sto dolarjev na teden.

V filmu, ki je nastal na podlagi gledališke predstave Petra Quilterja End of the Rainbow, in, kot omenjeno, obravnava zadnje življenjsko obdobje Garlandove med pettedensko turnejo v londonskem klubu Talk of the Town, se je režiser Rupert Goold s scenaristom Tomom Edgeom odločil, da se bo s številnimi flashbacki ozrl v kruto odraščanje Garlandove. Ti prehodi v preteklost, ko je bila Garlandova še nebogljeno dekletce, so zelo spretno vpeljani. Z njimi pa gledalcu, ki ne pozna detajlne biografije Garlandove, postane hitro jasna nepopravljiva škoda, ki ji je bila povzročena, in razloži njene psihološke izpade v obdobju, ki ga film obravnava. Ker ni imela običajnega družinskega življenja, iz filma veje tudi njena velika ljubezen do njenih otrok. Za londonsko turnejo se je odločila prav zaradi svojih otrok (Liza Minelli iz zakona z Vincentom Minellijem je bila v tem času že samostojna) in želje, da ponovno spleza na zeleno vejo ter si v ZDA ponovno ustvari družinski dom.

Zellwegerjevi je predah dobro del

Renée Zellweger, za katero se prav tako zdi, da je bila večinoma obsojena na vlogo običajnega (in zelo nerodnega) dekleta iz sosednje ulice, se je z vlogo Garlandove izvila iz tega primeža, čeprav je še vedno mestoma poudarila številne zelo priljudne poteze zvezdnice ter tako ustvarila svojo najboljšo vlogo doslej. Za razliko od Ramija Maleka, ki je svojega prvega oskarja osvojil za vlogo Freddieja Mercuryja, a ni zapel ene note, je pokazala tudi pevski talent. Vse skladbe v filmu je namreč zelo doživeto odpela sama.

Vloga Garlandove je sicer prva opaznejša vloga Zellwegerjeve po šestletni premoru, ko se je igralka popolnoma izolirala od filmskega sveta. Ta predah ji je očitno zelo dobro del, saj je v Judy zelo dobro ujela ranjeno in izžeto dušo Garlandove, ki je garala 45 let svojega življenja (umrla je pri 47 letih), pretanjeno je prikazala njen turbulenten, a topel odnos z mladoletnima otrokoma, izstopa pa tudi kot ženska v zrelih letih, ki ponovno odkrije brezskrbno ljubezen. Tragična zgodba padlega hollywoodskega angela in velika vrnitev skorajda pozabljene Renée Zellweger ne bosta neopaženi v prihodnji oskarjevski beri.